Ko je klub od banske uprave v Zagrebu jeseni 1931 prejel potrjena pravila, se je začelo misliti na nogometno igrišče. Za predsednika kluba se je izvolilo Josipa Fleka, mlinarja in žagarja v Črnomlju, ki je dal na voljo svojo njivo, na kateri stoji danes tovarna Livar.

Veselje z igriščem na Flekovi njivi pa ni trajalo dolgo, Oglasili so se namreč sosedje in tožili zaradi motenja posesti. Ker pa se je v Črnomlju vedelo za prostor, imenovan Kaplanica (sedanji prostor telovadnice in stavbe OŠ Mirana Jarca – center igrišča je bil tam, kjer poteka ulica), katerega so žene uporabljale za presadišče zelja in po mnenju kluba ni bil dovolj izkoriščen, se je prosilo občino, naj prostor odstopi za igranje nogometa. Prošnja je bila na občini ugodno rešena in začela se je prostovoljna gradnja igrišča. Uredilo se je igrišče 95 x 45 m, kar je ustrezalo minimalnim zahtevam nogometne igre. Da žoga ne bi uhajala na cesto, je dal predsednik postaviti leseno smrekovo ograjo iz lat, štiri metre visoko. Postavljena sta bila tudi gola, ki pa še nista imela mreže, saj zanje ni bilo denarja. Za slačilnico je služila lopa, kjer je bil shranjen voz za gnojnico. Pred vsako tekmo so se igralci morali postaviti v strelce in pobirati kamenčke po igrišču, ki so po deževju prihajali na površje. Ob zahodni strani igrišča so bile postavljene klopi za kakih 200 gledalcev. Večkrat je na tekmah brezplačno igrala tudi črnomaljska mestna godba.

Igralci so bili oblečeni v modro bele drese, kateri so se kupili v Zagrebu in prav tako tudi žogo št. 4. Hlačke so bile iz črnega klota, dokolenke pa je naredila Doltarjeva Pepca in sicer modre s tremi belimi vodoravnimi črtami. Pravih nogometnih čevljev igralci niso imeli, pač pa je čevljar vsakemu igralcu iz starih čevljev napravil kopačke, tako da je peto odtrgal in nabil na podplate koščke usnja.