NŠ BELA KRAJINA

Zmagajmo skupaj!

Zgodovina kluba

... od samega začetka ...

Ustanovitev in registracija kluba

Športni klub Bela krajina – skrajšano SKB – je bil ustanovljen na seji pripravljal nega odbora 17. novembra 1930.

Na seji so sprejeli klubska pravila, katera so s podpisi potrdili Julij Muller kot predsednik in člani: Josip Flek, Leopold Jerovšek, Dare Kramarič, Leopold Plevnik in Janko Plut. Klub je bil registriran 10. septembra 1931 pri Kraljevski banski upravi Savske banovine v Zagrebu.

Ko je Osvobodilna fronta septembra 1941 razglasila kulturni molk, je SKB prenehal delovati in je bil začasno razpuščen, saj sta vodstvo in nogometaši sodelovala v NOB.

Najstarejša fotografija črnomaljskih nogometašev, Žleb 1. 11. 1930

SKB, stojijo od leve: Vojko Kvas, Dare Kramarič, Marjan Mišica, Polde Jerovšek, Lojze Fabjan Jože Šetinc. Srednja vrsta: Štefan Weiss, Polde Plevnik, Stanko Papež. Sedijo: Jože Jerman, Polde Šterk, Janko Plut, Vinko Kraševec

Igrišče na Kaplanici leta 1936

Golman SKB, Stanko Škof na treningu

Ko je klub od banske uprave v Zagrebu jeseni 1931 prejel potrjena pravila, se je začelo misliti na nogometno igrišče. Za predsednika kluba se je izvolilo Josipa Fleka, mlinarja in žagarja v Črnomlju, ki je dal na voljo svojo njivo, na kateri stoji danes tovarna Livar.

Veselje z igriščem na Flekovi njivi pa ni trajalo dolgo, Oglasili so se namreč sosedje in tožili zaradi motenja posesti. Ker pa se je v Črnomlju vedelo za prostor, imenovan Kaplanica (sedanji prostor telovadnice in stavbe OŠ Mirana Jarca – center igrišča je bil tam, kjer poteka ulica), katerega so žene uporabljale za presadišče zelja in po mnenju kluba ni bil dovolj izkoriščen, se je prosilo občino, naj prostor odstopi za igranje nogometa. Prošnja je bila na občini ugodno rešena in začela se je prostovoljna gradnja igrišča. Uredilo se je igrišče 95 x 45 m, kar je ustrezalo minimalnim zahtevam nogometne igre. Da žoga ne bi uhajala na cesto, je dal predsednik postaviti leseno smrekovo ograjo iz lat, štiri metre visoko. Postavljena sta bila tudi gola, ki pa še nista imela mreže, saj zanje ni bilo denarja. Za slačilnico je služila lopa, kjer je bil shranjen voz za gnojnico. Pred vsako tekmo so se igralci morali postaviti v strelce in pobirati kamenčke po igrišču, ki so po deževju prihajali na površje. Ob zahodni strani igrišča so bile postavljene klopi za kakih 200 gledalcev. Večkrat je na tekmah brezplačno igrala tudi črnomaljska mestna godba.

Igralci so bili oblečeni v modro bele drese, kateri so se kupili v Zagrebu in prav tako tudi žogo št. 4. Hlačke so bile iz črnega klota, dokolenke pa je naredila Doltarjeva Pepca in sicer modre s tremi belimi vodoravnimi črtami. Pravih nogometnih čevljev igralci niso imeli, pač pa je čevljar vsakemu igralcu iz starih čevljev napravil kopačke, tako da je peto odtrgal in nabil na podplate koščke usnja.

Ker je vojna vihra zajela tudi nogometni klub, je večina igralcev odšla v partizane. Po vojni je oživela misel za obnovo kluba Bela krajina. Zlasti mlajši so spet pričeli igrati nogomet. Klub so sprva poskušali obnoviti predvsem v okviru premogovnika Kanižarica. V začetku leta 1955 je prišlo do sestanka, na katerem se je dotedanji klub Partizan, ki je nadomestil Rudarja, preimenoval v Nogometni klub Bela krajina – NK BK. V letu 1955 je Slavko Grahek postal predsednik. Klub je pričel organizirano tekmovati šele, ko je bilo zgrajeno igrišče v Loki.

Z gradnjo igrišča je bilo veliko skrbi. Posebno kmetje, lastniki zemljišč, niso navdušeno gledali, ker so jim zasedli dobro zemljo. Toda športna vnema in dejavnost kluba je bila tako močna, da so pristojni organi z razumevanjem rešili probleme. Načrt za igrišče je izdelal ing. Stanko Bloudek, ki je tudi strokovno vodil dela. Ta je po večini izvajalo domače gradbeno podjetje pod vodstvom Blaža Pahulja in prispevalo tudi veliko gradbenega materiala. Precej so pripomogli še rudnik Kanižarica, pekarija in mesnica v Črnomlju ter druga podjetja in posamezniki.

Poleg te pomoči si je društvo, ki je kaj hitro postalo množično, iskalo tudi druge vire prihodkov, predvsem z raznimi prireditvami. Tako se je organizirala tudi nogometna tekma z zagrebškim prvoligašem Dinamom, ki je prišel v Črnomelj odigrat prijateljsko tekmo. Sprejeti so bili prav tovariško. Poskrbelo se je za njihov prevoz z železniške postaje ter jim priredili kosilo. Tako so tudi odkrito povedali, da kaj takega redko doživijo. Čeprav se je tekma končala s porazom 4:0, se je dosegel velik propagandni učinek, kar je tudi dobro vplivalo, da se je klub utrdil.

NK Bela krajina - prva nogometna tekma na novem stadionu v Loki leta 1955

Stojijo od leve: Franc Molk, Florijan Satošek, Mijo Košele, Ivan Kramarič, Ivan Žunič, Vlado Zakrajšek, Rasim Sehović, Lado Čop, Marjan Telatko, Vinko Weiss, Jože Švajger, Jože Weiss

Znaki črnomaljskih nogometnih klubov

SK Bela krajina

1934 - 1937, barva kluba: modro-bela

NK Rudar

barva kluba: nedoločena

NK Bela krajina

1984 - 2016, barva kluba: modro-bela

NŠ Bela krajina

od 2016 naprej, barva kluba: modro-bela

NK Bela krajina : NK Ilirija 3:0, stadion v Loki 1956

Stojijo od leve: Marjan Telatko, Ivan Žunič, Rajko Skočir, trener Miran Švajger, Marjan Papež, Zlatko Jurajevčič, Jože Švajger. Čepijo: Ferdo Novak, Tone Cindrič, Tone Strmec, Slavko Čarman, Štefan Weiss

V sezoni 1955/56 je nogometni klub kot prva nogometna organizacija v Beli krajini začel organizirano nastopati na ligaških tekmovanjih. Najprej s člansko in mladinsko ekipo, v kasnejših letih pa še s kadetsko in pionirsko. Tekmovanje je v začetku potekalo v Dolenjski podzvezni ligi, naslednja leta pa v Ljubljanski podzvezni ligi, conski ligi zahod, to je nekakšni drugi slovenski ligi, ki se je delila še na vzhod. Začetki so bili zares skromni, saj je bilo prisotno veliko težav. Za razvoj kluba je dosti prispevalo tudi vodstvo črnomaljskega garnizona, ki je dalo na razpolago veliko opreme, pa tudi vojaki so radi igrali v klubu.

Klub je ves čas obstoja deloval amatersko in so igralski kader sestavljali v glavnem nogometaši, ki so prihajali iz vrst delavske mladine.

NK Bela krajina je od leta 1955 vključno do sezone 1991/92 ves čas tekmoval v raznih nogometnih ligah. Včasih bolj, drugič manj uspešno, vendar se je vedno obdržal v ligaških tekmovanjih. Bili so tudi primeri, ko bi klub glede na kvaliteto igralcev lahko dosegel kaj več, ko ne bi bilo smole in pomanjkanja denarja. Nekajkrat je bil namreč tik pred vstopom v prvo slovensko ligo.

Da pa se je klub kljub denarnim in drugim težavam ves čas obdržal, gre predvsem zasluga ožjemu številu vodstvenih klubskih delavcev, igralcem in pa zvestim navijačem. Prav tako ne smemo pozabiti na denarno pomoč iz rednih telesnokulturnih virov in tudi obrtnikov.

S svojim množičnim in kvalitetnim nastopanjem je klub vsestransko pripomogel k nadaljnjemu razvoju nogometne igre in športnega življenja v Beli krajini. Vodstvo kluba in njegovi igralci pa so bili predvsem pobudniki igranja nogometa v šolah in podjetjih, v sindikatih in na vasi. Zlasti so veliko pripomogli k razvoju malega nogometa.

Funkcionarji in ostalo strokovno osebje od 1955 do 1993

PREDSEDNIKI:
Janez Vitkovič
Branko Peternelj
Janez Žunič
Franc Moljk
Janko Gladek
Franc Cimerman
Janko Furlič
Djordje Vujović
Miralem Čatović
Štefan Misja
Zvonko Jakša
Franc Vlahovič
Janez Stepan
Janko Gladek

OSTALI:
Tone Englaro (ekonom)
Stane Movrin (tajnik)

NK Bela krajina 1981/82, stadion v Loki

Stojijo od leve: Radiša Tomić, Jože Gorše, Tahir Furlič, Zoran Djokič, Janko Škarjak, Stane Movrin, Dušan Peganc, Tihomir Furlič, Branko Vrbanec, Franc Simčič, trener Ivan Matjašič. Čepijo: Tone Weiss, Branko Vrščaj, Igor Cimerman, Jože Čurk, Vlado Banda, Alojz Čurk, Vaso Dormiž, Pavle Kapš

Najbolj izstopajoči igralci

V dosedanji zgodovini je bilo v klubu veliko število članov, kjer je nekaterim igralcem uspelo napredovanje v boljše lige in tudi do reprezentance…

Peter Žunič – mladinska ekipa NK Ljubljana
Stane Žunič – članska ekipa NK Kamnik
Tone Švajger- članska ekipa NK Hrastnik
Bogdan Zupančič – mladinska ekipa NK Mercator
Franc Kartuš – mladinska ekipa NK Ilirija
Mitja Kobe – članska ekipa NK Mercator
Aleksander Terzić – mladinska ekipa NK Ilirija
Tone Weiss – članska ekipa NK Elan
Šefik Šumar – članska ekipa NK Ilirija
Aleš Jakša – članska ekipa NK Studio D
Robert Filak – članska ekipa NK Ljubljana
Robert Englaro – mladinska in članska ekipa NK Slovan, Olimpija, Foggia (IT), Atalanta (IT), NK Ljubljana. Prav tako je igral za jugoslovansko olimpijsko reprezentanco in slovensko reprezentanco.

Iz novejše zgodovine lahko izpostavimo naslednje igralce:
Jasmin Kurtić – Bela krajina, ND Gorica, Palermo, Varese, Sassuolo, Torino, Fiorentina, Atalanta, SPAL, Parma. Prav tako je  zbral več kot 50 nastopov za reprezentanco Slovenije.
Aljoša Matko – Bela krajina, NK Krka, NK Maribor. V sezoni 2019/20 je bil posojen v NK Bravo, kjer je bil s 15 zadetki 4. strelec prve lige. Odigral je že mnogo tekem za slovensko nogometno reprezentanco v mlajših selekcijah, kar je dobra odskočna deska za člansko reprezentanco.
Jure Balkovec – Bela krajina, NK Domžale, posojen v NK Krka, posojen v NK Radomlje, Bari, Hellas Verona, posojen v Empoli. Prav tako je zabeležil 12 nastopov za mlajše selekcije slovenske reprezentance in tudi  nastopa za člansko reprezentanco.

Vir: Slavko Grahek, Nogomet v Beli krajini, 1993
Celotno fotogalerijo iz starejših časov najdete na spodnjem gumbu.

Pridružite se nam in

Stopite v stik z nami

© MW | NŠ Bela krajina
  • Izjava o zasebnosti
  • Spletni piškotki